ADSL (Asymetric Digital Subscriber Line)

Poleg velikih hitrosti omogoča tehnologija ADSL odlične možnosti upravljanja z operaterskega vidika in zagotavljanje povsem novih storitev ponudnikom. Trenutno uporabljamo bakrene napeljave za govorno ali podatkovno komunikacijo z modemom. Tako lahko le govorimo po telefonu ali prenašamo podatke, oboje na enkrat ni možna, ali pa moramo za to imeti ISDN, ki je dražji, vendar nekoliko bolj prožen, ker omogoča hkrati dva komunikacijska kanala. Kljub temu, pa ima tudi ISDN že ozko grlo pri podatkovnih komunikacijah in zadostuje zgolj za osnovno rabo - prenašanje datotek, spletnih strani in klepetanje. Za prenos zahtevnejših vsebin, kot so video ali zvočni posnetki, pa je tudi ISDN prepočasen.

Posamezniki trenutno nimajo na voljo nič hitrejšega. Podjetja imajo vendarle še nekaj možnosti, ki pa so zelo drage (še posebno v Sloveniji) in je njihov najem ali zakup treba temljito premisliti. Od ponudnika internetnih storitev lahko zakupijo poseben vod, ki je vzpostavljen vedno, na voljo pa so tudi hitrosti do 2 Mb/s ali več.

Kljub nekoliko hitrejšemu prenosu delujeta telefonija in ISDN podobno - signal od uporabnika potuje do naročniške centrale, kjer je naročniški vod priključen neposredno v digitalno centralo. Klasični telefonski signal izrablja frekvenčno območeje od 300Hz do 3,4 kHz, ISDN pa od 0 do 80 kHz. Analogni telefonski signal se na elektronskem vezju spremeni v digitalni podatkovni tok, tega pa potem naprej obdeluje računalniška oprema digitalne centrale, pri ISDN ta pretvorba ni potrebna saj je že po naravi digitalna storitev. Bistveno pa je, da centrala obdeluje le "podatke" v omenjenem frekvenčnem območju. Karkoli se dogaja pri višjih frekvencah, je ne zanima, zato tiste vrste informacije ne obdela in jih obravnava kot neke vrste šum in jih zavrže ali jih ne obdela. Pri najetih vodih je nekoliko drugače - telekomunikacijski operater fizično stakne bakreni vod od enega konca do drugega, tako da je speljan povsem mimo centrale in ne pride do rezanja frekvenčnega območja, z enega konca povezave do drugega pa je tehnično možno speljati komunikacijo tudi v višjem frekvenčnem območju.

KAKO DELUJE DSL

Zaradi omejitev klasičnih central in komunikacij po bakrenih vodih so snovalci tehnologij iskali novo možnost za prenos podatkov, po možnosti s čim manj omejitvami. Nova tehnologija naj bi delovala po klasičnih telefonskih napeljavah in hkrati s klasično telefonijo, da bi bila vzpostavitev novih omrežij čimmanj moteča, pa seveda čim cenejša. Tehnologija, ki vse to omogoča se imenuje DSL (Digital Subscribe Line, kar pomeni Digitalno naročnišli vod). Rešitev pa je na prvi pogled preprosta. DSL uporablja za prenos podatkov frekvenčno območje, ki je širše in sega više od tistega, ki ga uporablja telefonija ali ISDN - vse tja do 1,1 MHz. Ker je v telekomunikacijskem svetu znano, da kakovost prenosa pada z razdaljo od centrale, kakovost signala pa se slabša tudi glede na višino frekvence, pri kateri ga prenašamo, je ADSL zasnovan tako, da samodejno ves čas preverja frekvenčno območje prenosa, ki je z digitalno večtonsko modulacijo (Digital Multitone, DMT) razdeljeno na 255 kanalov ali tonov, ki so med seboj razmaknjeni za 4,3125 kHz. Če so v katerem od kanalov motnje premočne, ga napravi na koncih zveze enostavno ne uporabita za prenos, na voljo pa ostanejo še vsi drugi kanali, ali pa pretakata podatke skozi moten kanal z nižjo hitrostjo, kakor skozi preostale kanale. Običajni telefonski pogovori po običajnih bakrenih vodih - le teh je na svetu do končnih odjemalcev storitev največ, približno 800 miljonov - potekajo v frekvenčnem območju med 300 HZ in 3400 Hz, večina preostalega frekvenčnega območja pa je še na voljo (ISDN izrablja frekvenčni pas do 80 kHz). Tehnologija ASDL za prenos podatkov s pridom izrablja ravno preostalo frekvenčno območje, pri analognih vodih torej med 4 kHz in 1 MHz, pri ISDN pa med 80 kHz in 1MHz. Ker analogni modemi, ki so trenutno najbolj razširjeni, omogočajo po Shannon - Hatleyjevi teoriji zmogljivosti prenosa do 30 kb/s v frekvenčnem pasu širokem 3100 Hz, omogočajo modemi ADSL, ki uporabljajo več kot 300 x širši frekvenčni pas, pa tudi več kot 300 x večje hitrosti, kar znese približno 9 MB/s. Glavna omejitev pri povezavah xDSL sta še vedno domet in kakovost povezave - povezava ADSL lahko vzdrži največ 7 km, prepustnost vseh tehnologij DSL pa hitro raste s krajšanjem razdalje med koncema. Analitiki trdijo, da je približno 80% vseh bakrenih vodov ustreznih za prenos signalov xDSL, vrndar pa strokovnjaki trdijo, da je za takojšnjo uvedbo tehnologije v urbanih okoljih ustrezno napeljanih le 25% kablov. Nižja številka naj bi bila rezultat predvsem nezadostne izolacije kablov, zaradi česar naj bi pri napeljavah ob prenosu DSL prišlo do premočnih medsebojnih motenj.

KOMUNIKACIJA ADSL

Na obeh koncih povezave ADSL modemi, ki so lahko na računalnik ali v računalniško omrežje priključeni prek vmesnika Ethernet ali ATM, zagotavljajo dva komunikacijska kanala, enga za prenos do modema, drugega od modema, razcepnik frekvenc (pasivni frekvenčni filter, frekvenčna kretnica) pa zagotovi še tretji komunikacijski kanal, ki je v bistvu klasična telefonska ali storitev ISDN - ta je že obstoječa in modemov ADSL ne zanima. Eden od dveh podatkovnih kanalov je hitrejši kanal za prenos podatkov samo v eno smer, običajno proti uporabniku, drugi je manj zmogljiv dvomerski kanal. Zmogljivosti hitrega enosmernega kanal so različne od 1,5 do 9 ali celo 15 Mb/s, odvisno od oddaljenosti drugega konca povezave, kaovosti povezave (bakrene žice) in predvsem od različice izvedbe ADSL. Dvosmerni kanal omogoča prenos podatkov s prepustnostjo od 16 do 640 kb/s.

Problem, ki se pri vsem skupaj lahko pojvi je predvsem prepustnost ponudnikov internetnih storitev do Interneta. Če operater zagotovi največjo prepustnost ADSL 8 Mb/s, lahko že 20 uporabnikov s polnim dostop zapolni vse slovenske internetne vode v svetovno omrežje, ča pa bi bila prepustnost 768 kb/s, kakor je to storil nemški Telekom, pa bi bilo lahko hkrati na zvezi približno 200 uporabnikov. Seveda pri tem ne upoštevamo še vse druge, ki uporabljajo klasični modem ali ISDN.

CENE IN TARIFNI SISTEMI ADSL

Seveda je največja neznanka pri ADSL cena. Pri slovenskem Telekomu še vedno ne vedo za kateri model se bodo odločili, na voljo pa imajo kar nekaj možnosti. V tujini se uporablja več sistemov. Ključna dejavnika za mesečni račun pa sta hitrost prenosa do uporabnika in količina prenesenih podatkov, v najcenejših uporabniških paketih pa pogosto obračunajo le ure uporabe storitve. V Nemčiji je Telekom pred kratkim uporabnikom ponudil tri pakete DSL. Osnovni, potrošniški paket omogoča prenos k uporabniku z hitrostjo768 kb/s in prenos od uporabnika s 128 kb/s priključnina znaša preračunano 23 000 SIT, mesečna naročnina 10 000 tolarjev, 100 ur priklopa pa dodatnih 15 000 tolarjev ali 3 tolarje na minuto pri polni hitrosti 768 kb/s do uporabnika. Pri večjih hitrostih so mesečne naročnine od 32 000 za 1,5 Mb/s do uporabnika in vsak prenesen megabajt približno 10 tolarjev, 420 000 za 6 Mb/s do uporabnika in vsak MB približno 8 tolarjev, priključnine pa od 150 do 900 tisočakov, odvisno od prepustnosti.

VRSTE DSL

Tehnologij DSL je več, najpomembnejša razlika med njimi pa je hitrost prenosa in domet.

kratica	ime	hitrost	doseg	simetrični DSL
IDSL	ISDN DSL	2 x 64 + 16 kb/s	7 km
HDSL	High data rate DSL	2,048 Mb/s	3,5 km
S-HDSL	Single HDSL	1,024 Mb/s	3,5 km
SDSL	Symetrical DSL	1,024 Mb/s	3,5 km
RADSL (ADSL)	Rate adptive ADSL	1,5 - 9 Mb/s (16 - 640 kb/s)	5 km	nesimetrični DSL
VDSL	Very high data rate DSL	13 - 52 Mb/s (1,5 - 2,3 Mb/s)	0,3 km	nesimetrični DSL

Mozna povezava ADSL

Nazaj