Danes večina izdelovalcev tovrstne opreme že ponuja celovito rešitev v obliki ene same razširitvene kartice in ustrezne mikrovalovne oddajno - sprejemne antene. Hitrosti prenosa podatkov dosegajo 1 do 11 Mb/s, med dvema točkama, ki sta oddaljeni do 70 km, ob optični vidljivosti. Ker računalniške kartice oddajajo z razmeroma majhno močjo (okoli 100 mW) potrebujemo pri večjih razdaljah tudi zmoglivejšo anteno.

Tehnologija uporabe razširjenega spektra radijskih frekvenc za prenos podatkov in sporočil so razvili v laboratorijih ameriške vojske. Z njo so se izognili sovražnemu motenju sprejema in vohunskemu prisluškovanju zaupnim sporočilom. Izraz "razširjeni spekter" izvira iz značilne široke spektralne oblike oddanega signala. Poznamo dve skupini tehnik za tovrstni prenos signalov: FHSS (Frequency Hopping Spread Spectrum - frekvenčno skočni razširjeni spekter) in DSSS (Direct Sequence Spread Spectrum - neposredni zaporedni razširjeni spekter). Pri prvi se izognejo motenju s hitrim menjavanjem nosilnih frekvenc na navidezno naključni način, tako da enaka generatorja navideznih naključnih števil oddajnikai n sprejemnika najprej sinhronizirajo, nato pa ju uporabljajo za sprotno spremnijanje nosilne frekvence. Bolj znana je drugi pristop DSSS, pri katerem se motenju izognemo z množenjem podatkov z navidezno naključnim šumom, ki ga predstavlja koda PN (Psevdo - random Noise code). PN je zaporedje 0 in 1, pri čemer je število ničel enako številu enic. Pri množenju podatkov s tem zaporedjem dobimo novo zaporedje, ki ga oddajamo po brezčični zvezi. Ker vsak podatkovni bit pomnožimo s celotno kodo PM, ostane razmerje ničel in enic 1 : 1. S tem dosežemo, da se moč oddanega signala s časom ne spreminja. Tako podatke prenašamo v šumnem ozadju radijskega spektra in ne motimo klasičnih radijskih in televizijskih sprejemnikov z modulacijama AM in FM, razen s povečanjem Gausovega šuma.

Sprejemnik, ki vsebuje enako kodo PN, iz sprejetega signala izlušči podatke tako, da ga pomnoži z njeno obratno vrednostjo. Z uporabo različnih kod PN in z uporabo protokola CDMA Code Division Multiple Acces, deljeni dostop z različnimi kodami) si lahko isto nosilno frekvenco deli več parov oddajnik - sprejemnik.

Omrežje, ki za prenosni medij uporablja zrak, ima povsem enako funkcionalnost kot ožičena internetna in intranetna omrežja. Osnovni gradnik je radijska komunikacijska kartica, ki jo vdelamo v vsako od delovnih postaj in pristopnih točk, ki jih hočemo povezati v omrežje. Vsaka kartica ima unikatno identifikacijsko številko, s katero se predstavi v omrežju. Poleg tega ji določimo tudi številko IP in izberemo enega izmed 14 možnih komunikacijskih kanalov od 2,400 do 2,4835 GHz. To je za komunikacijo računalnikov v brezžičnem krajevnem omrežju dovolj, saj en kanal omogoča priključitev od 30 do 40 delovnih postaj. Za povezavo v ožičeno krajevno omrežje in naprej v Internet potrebujemo še pristopne točke.

Nazaj