Na zemlji so številna področja, ki nimajo telekomunikacijske infrastrukture ali pa ima ta majhno prepustnost. Cena dostave podatkov preko satelita je lahko bistveno nižja od cen izdelave, ali povečanja zmogljivosti, telekomunikacijske infrastrukture. Iz satelita je mogoče množico podatkov istočasno prenesti številnim uporabnikom. Pri prenosu so podatki kodirani tako, da so razumljivi samo pooblaščenemu uporabniku.

Prek satelita se lahko povežemo v svetovni splet na dva načina: enostavnejši (in cenejši) izrablja satelitsko povezavo zgolj za snemanje strani s spleta in je zato nujno potrebna še dodatna povratna povezava. Zaradi zanemarljive količine podatkov običajni modem ali modem ISDN povsem zadostuje. V drugem (dražjem) primeru lahko poteka komunikacija v obratno smer tudi preko satelita. Seveda zahtva tak sistem še dodatno oddajno anteno (isto zrcalo - krožnik) in oddajnik. Za priključitev v splet potrebujemo torej anteno, ustrezen sprejemnik (po možnosti tudi oddajnik) ter nekaj programske opreme in gonilnikov. Velikost antene (90 cm) ne prekaša veliko že dobro znaih paraboličnih anten ,namenjenih sprejemanju satelitske televizije. Na strani ponudnika je oddajna (sprejemna) antena večje zmogljivosti in v spletno hrbtenico povezani satelitski usmerjevalnik ali strežnik, katerega bistvena naloga je zapakirati pakete IP v format MPEG-2.

Prepustnost podatkovnega kanala zahteva ustrezno širino frekvenčnega pasu. Če želimo imeti večje število kanalov, je za oddajnje treba izbrati višjo frekvenco. Za to početje pa ni na voljo kar poljubna frekvenca. Nižje frekvence so večinoma že oddane (radio, TV, telefonija, satelitska TV,...). Na voljo so frekvence v mikrovalovnem področju (nad 10 GHz). Toda zanje velja, da takšne radijske valove dež močno oslabi. Zaradi nujne možnosti odkrivanja napak pri prenosu bo komunikacija potekala izključno digitalno.

Distribucija podatkov lahko poteka globalno ali krajevno, usmerjeno. Posamezna območja na zemeljski obli je mogoče pokriti s širokimi snopi in tako so isti podatki na voljo velikemu številu uporabnikov. Težava je v tem, da je število frekvenčnih kanalov, ki jih satelit oddaja končno. Zato je tudi raznolikost takšne ponudbe omejena. Ko sperejmejo odločitev, da bodo satelit umestili v krožnico okoli Zemlje, je za izvedbo na voljo več rešitev. Krožnica je lahko geostacionarna ali ne.

Pri geostacionarni krožnici je satelit na takšni razdalji od zemlje, da je čas obhoda natanko en dan, zato je satelit navidezno vedno na enem mestu. Takšni so npr. sateliti za distribucijo TV programov. Geostacionarni sateliti so od zemlje oddaljeni 36 357 km. Sedanja tehnologija narekuje, da je med posameznimi sateliri (gledano z zemlje) kotna razdalja 20° . Bližje so si lahko le, če imajo skupen dotok podatkov z Zemlje. Da bi z geostacionarnimi sateliti pokrili vso zemeljsko oblo, je potrebno relativno majhno število satelitov. Uporabnik na Zemlji bo potreboval fiksno anteno, ki bo usmerjena na določerno točko na naebu. Zato bo cena takšnega sistema sprejema podatkov nizka. Z geostacionarnimi sateliti lahko iste podatke posredujemo istočasno velikemu številu odjemalcev. Na drugi strani je število frekvenčnih (s tem tudi podatkovnih kanalov omejeno). Druga možnost je, da zgradba antenskega sistema na satelitu omogoča pokrivanje zelo majhne površine zemeljske oble z radijskimi valovi iz ene antene. V tem primeru bi lahko eno frekvenco uporabili za oddajanje različnih podatkov različnim uporabnikom, ki niso blizu drug drugega. Čeprav se radijski valovi širijo s svetlobno hitrostjo, je ta hitrost še vedno končna. Pri oddaji informacij morajo radijski valovi prepotovati pot od oddajnika na Zemlji do satelita in nazaja na Zemljo do sprejemnika oz. končnega uporabnika. Za to pot ptrebujejo radijski valovi nekaj manj kot četrt sekunde (0,242 s). Če podatke iz interneta samo sprejemamo ta zakasnitev ni huda težava. Toda sodobni osebni računalniki so zelo hitri in je tako dolg čas že kar "predolg". Če pa pomislimo, kaj za velike računalnike, ki zelo hitro opravijo s številnimi bančnimi transakcijami pomeni tako velik časovni presledek, lahko kar sklepamo, da tovrstna rešitev v ta namen ne bo primerna. Jasno je, da bo geostacionarna krožnica prej ali slej dokončno zapolnjena, zato je že sedaj potrebno misliti na drugačne rešitve.

SATELITI V NEGEOSTACIONARNIH KROŽNICAH

Če krožnica ni geostacionarna, bo satelit obkrožal Zemljo. V tem primeru se bo satelit po nebu premikal in ga bo nujno potrebno spremljati. Če je satelit bližje površini zemlje, je obhodni čas satelita krajši. Pri nižji krožnici bo ta čas merljiv v urah. Kaj lahko se zgodi, da bo satelit na nebu viden le nekaj deset minut. To pomeni, da bo za funkcionalnost tega sistema nujno potrebno večje število satelitov. Navajajo številke, ki se izražajo v desticah ali celo stoticah. Vprašanje je, kdo bo tako število satelitov (npr. 200) v tako kratkem času spravil v krožnico. Ravno tako ne smemo prezreti t.i. "vesoljskih smeti". Saj bodo poleti z vesoljskimi plovili čez tako krožnico zelo otežkočeni.

Pri takih satelitih je problematična časovno slaba izrabljenost. Satelit nekaj časa preleti nad oceani, morji in drugimi področji, ki so slabo ali sploh niso naseljena. V tem času je satelit praktično neuporaben. To bi lahko pomenilo, da je vsak satelit uporaben le v npr. 60% obhodnega časa. To se bo vsekakor poznalo pri strošku sistema. Za spremljanje satelitov, ki švigajo čez obzorje, bo nujno potrebna antena, ki bo sposobna spremljati tako hitre satelite. Mehansko premikanje antene bo nedvomno vpeljalo določena "gluha" časovna obdobja. Zato že sedaj mislijo na uporabo fiksnih anten, ki jim je moč elektronsko spreminjati sprejemni kot. To tehniko uporabljajo v vojaški industriji že vrsto let. Ni nobenih ovir, da je ne bi uporabili v nevojaške namene. V primerjavi z geostacionarno ima nizka krožnica prednost, ki je nikakor ne gre prezreti. Razdalja med Zemljo in satelitom je tako majhna, da je pot signala od oddajnika na Zemlji do satelita in naprej do sprejemnika, veliko manjša, kot pri satelitih v geostacionarni krožnici. Tukaj lahko govorimo o zakasnitvah, ki so merljive v milisekundah. Normalno se nam zdi, če informacije, ki prihajao iz postaje na Zemlji, satelit takoj pošlje naprej proti sprejemniku. Ker je satelit viden samo kratek čas, se lahko zgodi, da ga ponudnik in odjemalec informacij ne vidita hkrati. Zato bo potrebno omogočiti dodatno shranjevanje signala na sastelitu. Predvsem sta zanimi dve možnosti: shranjevanje signala in preusmerjanje informacij. V prvem primeru informacij, ki pridejo iz oddajnika na Zemlji, ni mogoče neposredno poslati na ustrezen naslov. Zato je informacije treba shraniti do trenutka, ko bo oddaja možna (in s tem sprejem na Zemlji). Če je informacije, ki so prispele iz Zemlje, treba nemudoma posredovati naprej, je treba poiskati satelit, ki je trenutno v vidnem polju sprejemnika. Podatke je treba dostaviti temu satelitu in šele nato na naslov na Zemlji.

Vrata v splet na na evropskem geografskem področju trenutno odpreta dva satelitska sistema. Skupno evropsko omrežje Eutelsat in luksemburška Astra.

Eutelsat ponuja digitalne satelitske storitve že od leta 1985. Njihovi sateliti uporabljajo tehnologijo imenovano Skyplex. Ta omogoča sprejemanje različnih TV programov in podatkovnih pretokov iz posameznih geografskih točk na zemlji. Ti signalli se na satelitu združijo in celoten sveženj se odda nazaj na zemljo. Pretoki podatkov od ponudnika do uporabnika so 2 Mb/s in jih bo mogoče razširiti na 8 Mb/s, prenos podatkov od uporabnika do ponudnika pa sedaj poteka preko satelita z 16kb/s in ga bo mogoče razširiti na 64 kb/s. Za tak paket je potrebno odšteti približno miljon SIT za paket, mesečna naročnina pa znača 30 000 SIT do 700 MB podatkov.

Preko satelitov Astra si ravno tako lahko omislimo povezavo v svetovni splet. Gre za enosmerni satelitski nternet - povezava uporabnik, ponudnik še vedno poteka klasično preko modema. Po uradnih podatkih naj bi bile hitrosti prenosa omejene na 2 Mb/s. Cena enoletne naročnine znaša 55 000 SIT, skupaj z DVB kartico 118 000 SIT.

Nazaj